Eden ključnih obrambnih refleksov, ki ga razvijemo že zelo zgodaj, kot dojenčki v maternici, je refleks rdeče luči. Ta refleks je nasproten refleksu zelene luči in je skupen vsem živim bitjem s hrbtenico.
Ta refleks po AEQ metodi imenujemo tudi refleks rdeče luči. Služi kot obramba pred nenadno spremembo ali nevarnostjo. Aktivira mišice sprednje strani telesa, trebušna mišica se skrajša, napnejo se prsne mišice, ki glavo potegnejo naprej, napnejo se stegenske mišice, poveča se pritisk na mehur. Njegov namen je zaščita vitalnih delov telesa spredaj (oči, vrat, prsni koš, trebuh, genitalije).
Refleks rdeče luči se sproži tudi takrat, ko smo sicer na varnem vendar smo pod občutki skrbi, strahu, depresije, neopaznosti, previdnosti, pomanjkanja samozavesti, pretirane kritičnosti do sebe in drugih, kronična utrujenost, brezvoljnost, odpor do sprejemanja odločitev. Ta refleks nas blokira, in ustavi pred (namišljeno) nevarnostjo. Če je ta refleks stalno aktiviran povzroča starikavo držo z grbo, nagnjeni smo naprej s podaljšanim vratom. Če je ta refleks prisoten dalj časa povzroča plitko dihanje, aritmijo, astmo, hemoroide, ploska stopala, migrene, zvonjenje v ušesih, težave s prebavo in presnovo, težave v ramenih, kolkih, kolenih, stopalih.
Osebe s povečanim refleksom rdeče luči imajo pretiran občutek strahu, depresije, tesnobe tudi takrat, ko se jim ni treba bati ničesar, so bledi in brez energije. Delajo kratke korake, so počasni in previdni.
Ta refleks se sproži tudi ko doživimo izgubo ali smrt bližnjih, ko žalujemo za ljubečo osebo, ko se čas za nas ustavi in nastane praznina. Ta praznina znotraj nas ustvari pritisk, da jo spet zapolnimo. Za to pa potrebujemo čas. Danes pa časa ni. Pomembno je, da si vzamemo čas in si dovolimo žalovati. Telo s tem namenom prižge rdečo luč, nas ustavi, da nas zaščiti. Najprej se moramo ustaviti, da gremo lahko spet naprej.