Objavljam mojo obnovo v sklopu šolanja AEQ odnosi 1.
Partnerska zveza je najbolj pomembna zveza za sintropijo para, torej obeh posameznikov, ko tudi za sintropijo njune družine.
Sama se tega dolgo časa nisem zavedala. Skopiran program (=družinska podzavest) je v vsakemu posamezniku tako močna, da nam pogosto zamaskira realno sliko. Prva in najbolj pomembna partnerska zveza vsakega posameznika je zveza njegovih staršev. To partnerstvo nas najbolj zaznamuje in določi vsa naša nadaljnja partnerstva. Hočemo ali nočemo, v vsako smer, katero gremo (običajno nezavedno) nas pripelje do naše družinske tradicije, ki se mora ponavljati, na tak ali drugačen način.
Vsa moja partnerstva sem pogosto primerjala s partnerstvi svojih prijateljev, vrstnikov, znancev. Vsi se primerjamo in sosedova trava je vedno bolj zelena. Zame najbolj pomembna primerjava pa je bila s partnerstvom svojih staršev. Ob tem sem vedno dobila dober občutek, saj sem vedela, da so vsa moja partnerstva bila boljša kot partnerska zveza mojih staršev. Tako tudi moja zadnja, najbolj pomembna in najmočnejša, saj je združena s tremi otroki. Partnerstvo ni lahko. Mnogokrat je težko in slej ko prej se vsakemu zgodi misel, kako lažje bi bilo, če bi bil sam…. pa seveda ni res.
Tudi v najtežjih trenutkih sem pomislila, da je najina zveza še vedno ok, saj je veliko boljša od moje prve najbolj pomembne, ki sem jo opazovala odkar pomnim in mi daje tisti občutek normalnosti, čeprav pogledano od zunaj to nikoli ni bilo. » Saj, midva sva pa veliko bolje, drugače rešujeva probleme, ni tako hudo kot pri mojih starših – to sploh ni primerjava«, sem si pogosto mislila. To je bila dolga leta moja SMI (semzorno- motorna iluzija). Na videz drži. Ko pa začneš zmanjševati lastno SMA (senzorno-motorno amnezijo) in se začneš zavedati več čustev 2. stopnje (čustva, ki se jih ne zavedamo, naša okolica pa se jih zaveda ali tudi ne) tako pri sebi, kot pri partnerju pa ne strezni in sili k prevzemu odgovornosti. Trije mladički to zvezo že ves čas sprejemajo za njihovo novo normalnost. Tako se krog sklene iz generacije v generacijo, če naslednja sploh bo prišla?
Tako, kot samo posameznik ve, kako se od znotraj dejansko počuti, tako tudi vsaka partnerska zveza, njena partnerja vesta kako deluje od znotraj. Vsaka zveza ima svoje občutke, spoznanja, resnico, laži in lastno SMA, SMI in SMO (senzorno-motorno odtujenost). Morda to začne spoznavati najprej en partner, medtem, ko se drugemu nič ne sanja, ali pa se mu vse v tej smeri upira. Dolžnost obeh pa je, da te slepe pege urejata. Okrog njiju so sateliti otroci, ki to doživljajo ves čas, samo da tega pogosto ne znajo prepoznati ali ubesediti do takrat, ko se sami prvič soočajo s podobnimi situacijami.
Potrebujemo se, da se drug ob drugem brusimo in ustvarjamo diamant – ta diamant je sposobnost dveh oseb, kako učinkovita sta pri reševanju problemov. V materialni obliki pa se ta diamant kaže v naših potomcih in kvaliteta njihovega življenja predstavlja vrednost diamanta, ki ga par brusi.
Za vsakega posameznika, je pomembno, da ima partnersko zvezo, še posebej, ko ima otroka. Ključna naloga vsakega partnerja je, da drugega partnerja prizemlji. To počnemo ves čas, nezavedno. Od kvalitete partnerskega odnosa pa je odvisno, na kakšen način to delamo, je to spoštljivo, ali je to žaljivo. Ko tega nimamo več (zaradi razpada zveze), to uravnavanje ali brušenje potrebujemo še naprej in iščemo ljudi, ki grejo v ta začasen in prostovoljen ples z nami, dokler si ne najdemo novega partnerja. Tisti, ki v tem plesu nikoli niso prostovoljno so ravno otroci. Če samski partner ostane sam, njegov brusni kamen slej ko prej postane otrok. Starejši kot je, bolj kvalitetno lahko prevzame to vlogo.
Ključna rak rana vsakega partnerstva je otroška pozicija, s pričakovanji in zahtevami, naj partner zadovolji naše otroške čustvene primanjkljaje. To so glavni vzroki za naše konflikte. Izgubljeni občutki varnosti, ljubljenosti in potrditve. Kot razlaga V.V. Godina, smo ljubljeni po dveh matricah (mamini in očetovi), noben od nas ne more biti istočasno ljubljen po obeh matricah, lahko smo samo po eni, zato nam bo vedno nekaj manjkalo. Partnerski odnos lahko spremenimo samo tako, da spremenimo sebe in svoj odnos do sebe in drugih.
Dvema je lažje skupaj, če sta nasprotno uravnotežena. Če gresta vsak svojo pot, zelo hitro izgubita učinkovitost in sproži negativna čustva. Ker se bojimo narediti ta korak, raje ostanemo skupaj, in smo sooodvisni. Postopoma iz tega razvijemo sovraštvo, ki vodi v sovraštvo do vsakega odnosa, ki nas spravlja v soodvisnost. Partnerski odnos se iz odvisne simbioze spremeni v sovraštvo, protest, bes in gnev. V takem odnosu nastaja vedno večja entropija, ki jo otroci prevzemajo nase, da odložijo razpad odnosa med staršema. Ob tem se otroci učijo, da je odnos, ki ne spoštuje in upošteva zakona o ravnovesju ter zakona o času, normalen in pravilen.
Ko se dva posameznika povežeta se uravnovesita, znotraj posameznika pa je vsak zase še vedno neuravnotežen. Na zunaj delujemo uravnoteženo, na notri pa smo še vedno neuravnoteženi. Ko tak par dobi otroka, se na vedenju in razvoju otroka vedno bolj vidi neuravnoteženost odnosa med staršema. Tako ima otrok vedno več težav v razvoju in nima stika s telesom. Prisiljen je prevzeti vzorec svojih staršev za normalen, ob tem razvije SMA in SMO (senzorno motorno odtujenost) ter podobno čustveno učinkovitost, kot jo imata starša. Če starša ne urejata svoje življenje in težav ki se morajo po 1. zakonu o termodinamiki spremeniti v drugo obliko ali pa prenesti v drug prostor in čas. Zato lastni nered spremenimo v kronične težave, ali pa jih po 1. Newtonemu zakonu prenesemo na naslednjo generacijo. Tako, kot se dolg države prenaša na naslednje generacije.
Starš zaradi lastne SMI misli da je to stanje normalno in da ne more nič storiti (usoda in dednost). Otrok gre intuitivno v nasprotno neravnovesje, da družina ne razpade. Tudi on postane odvisen od staršev, brez njih je v neravnovesju. Zaradi zakona časa se otrok mora postopoma osamosvojiti in se otrok slej ko prej znajde sam. Takrat začne čutiti neko lastno neuravnovešenost oz. mu življenje naenkrat postane pretežko. In mu nekaj manjka, takrat pride mimo oseba, ki ima nasprotno urejeno podzavest. Zaradi novega nasprotja, ki je na podzavestni ravni kopija odnosa njegovih staršev pride do privlačne sile, ki jo pogosto zamenjamo za ljubezen. Takemu paru je lažje biti skupaj, kot vsak zase. Težnost se zmanjša, postaneta bolj učinkovita in začneta čutiti ugodje.
Tako se »zaljubimo«, ker osebo potrebujemo, ona pa nas. Tak odnos traja le nekaj časa, dokler je vpliv zavestni močnejši. Dlje časa, ko traja zveza, bolj se vloga podzavesti krepi. Našo zavest pa uporabimo za nove stvari,: nov dom, otroci, šola, sorodniki, posojila. Medtem ko odnos postaja rutinski in vedno bolj podzavesten.
Vsak zase v paru je še vedno neuravnovešen, in zaradi kompleksnosti drugih odnosov in življenja postaja zveza vedno bolj neučinkovita. To ustvarja entropijo in entropična (razdiralna) čustva. Zaradi odvisnosti od zveze ta ne razpade navzven, ampak navznoter- zveza tako deluje, (to lahko traja desetletja), dokler ne pride primeren stres test, ko lahko celo razpade tudi navzven ali pa se manifestira skozi hujše oblike kroničnih stanj (npr. rak).
Zakona o ravnovesju ne moremo kršiti v neskončnost, ker za to nimamo dovolj energije. Danes lahko entropična zveza obstane veliko dlje, kot včasih in naredi tudi več škode.
Če je oseba znotraj sebe uravnotežena, potem ljubi drugo osebo, ker jo dopolnjuje. Ne za to, ker jo potrebuje, ampak ker jo želi imeti o sebi. Veliko večina vez je skupaj, ker misli, da se ljubi. Dejansko pa se potrebujemo in sedaj mi to ni težko priznati in zdaj tudi bolj razumem, zakaj so dogovorjene poroke lahko bile bolj učinkovite.
Vesna V. Godina v svojih predavanjih razlaga, da partnerska zveza ni fajn, ampak je prav. Da ni ljubezen, ampak koliko si drug za drugega uporaben. Prava partnerska zveza je izmenjava podrejenih in nadrejenih vlog obeh partnerjev na različnih področjih. Vsak od nas pa deluje iz svoje matrice ljubezni, ki mu jo je »za svojo« vgradila oseba nege, v prvih letih življenja, praviloma mama.
Bolj, ko se počutiš odvisnega od nekoga, začneš tisto od česar si odvisen sovražiti, saj te spravlja v nemoč. Sovraštvo vedno nastane iz nemoči. Jeza, ljubezen, veselje omogočajo sintropijo in združujejo. Sovraštvo, bes, prezir in protest so entropične kinetične energije, ki ločujejo in uničujejo nas same ali odnose, ki nas spravljajo v nemoč.
Otroci se vedno rodijo v bolj kompleksen svet kot njihovi starši. Zato je pri vsaki generaciji potrebna višja SMI (senzorno motorna iluzija), ki omogoča življenje kljub veliki razliki med zavestno in podzavestno čustveno zrelostjo ter učinkovitostjo. Razlika med zavestno in podzavestno čustveno zrelostjo ter učinkovitostjo je ključna za razumevanje, kako se lahko prilagodimo in uspešno živimo v tem kompleksnem svetu za vsako bodočo generacijo.
Ko se zaljubimo v eno osebo, se tako odpovemo vsem ostali osebam (žrtvovanje širine) ter čas in pozornost usmerimo v globino odnosa z izbrano osebo. Tako lahko začutimo močnejša čustva med obema. To se lahko zgodi samo zato, ker smo se odpovedali širini. Če ne gremo v globino ostanemo na plitkih in širokih odnosih.
To se danes vzpodbuja, ker je v interesu kapitala, kot bi zaključila V.V. Godina. Odnosi so danes postali prodajno blago, tako kot so to včasih bili čevlji, avtomobili. Včasih se je tržilo samo to, kar smo potrebovali. Danes pa ne tržimo samo naših potreb, ampak tudi želje (ki jih ne nemogoče zadovoljiti). V dobi neoliberalizma (prosta trgovina, kjer država ne posega v trg, ki je ustvarila hiperprodukcijo in potrošniško družbo) je potrebno trošiti. Tako so v blago vgradili znanstveno napako, da se »blago« po določenem času pokvari in se kupi novega. Danes se tudi odnosi tržijo in so postali blago, z namenom da se tudi na njih ustvarja dobiček. Trg nam ustvarja idealno podobo odnosa. Ljudje merimo stanje naše sreče, glede na stanje na trgu. Tako je danes lažje zamenjati odnos, kot pa ga poglobiti in graditi.